Pravo človekovih pravic

Pojem človekovih pravic in temeljnih svoboščin izvira iz vrednot kot so človekovo dostojanstvo, pravičnost, enakost, svoboda, solidarnost, spoštovanja in sočutje.[1] Vrednote utemeljujejo varstvo vsake človekove pravice in temeljne svoboščine. Pripadajo vsakem posamezniku in družbi kot celoti. V teoriji človekovih pravic uvrščamo med temeljne lastnosti človekovih pravic: univerzalnost človekovih pravic, enakost človekovih pravic, soodvisnost in povezanost različnih vrst človekovih pravic in neodtujljivost človekovih pravic. Preambula Splošne deklaracije OZN o človekovih pravicah določa, da so‘…ljudstva Združenih narodov ponovno … potrdila svojo vero v temeljne človekove pravice in dostojanstvo in vrednost človekove osebnosti, v enakopravnost moških in žensk…«[2] Deklaracija v 2. členu določa, da »Vsakdo je upravičen do uživanja vseh pravic in svoboščin, ki so razglašene s to Deklaracijo, ne glede na raso, barvo kože, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodno ali socialno pripadnost, premoženje, rojstvo ali kakršnokoli drugo okoliščino.«[3] Temeljne človekove pravice izhajajo iz domačega in mednarodnega prava kot tudi iz moralne in etične plasti vsakokratne družbe. Univerzalne moralne vrednote in temeljne človekove pravice se medsebojno prekrivajo.  Prepletanje med vrednotami in temeljnimi človekovimi pravicami zajema temeljno enotnost med jezikom prava in jezikom morale. Različne družbe in države ugovarjajo univerzalnosti človekovih pravic, ker naj bi varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin izhajalo iz evropskega razsvetljenstva, liberalizem in racionalizem, krščanskih vrednot in zahodnega imperializma. Zato poudarjajo, da je potrebno človekove pravice razlagati na podlagi vrednot, običajev in kulture vsakokratne družbe. Prepričljivost takšnih argumentov je šibka, saj jih podajajo predvsem avtokratske in totalitarne države. 

Normativno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin deluje na treh ravneh in sicer na podlagi domačega varstva človekovih pravic, regionalnega varstva človekovih pravic in mednarodnim varstvom človekovih pravic. Človekove pravice in temeljene svoboščine praviloma delimo na dve glavni kategoriji, in sicer državljanske in politične pravice ter ekonomske in socialne pravice. Poznamo še druge kategorije človekovih pravic kot so: kulturne pravice, okoljske pravice in absolutne in relativne pravice, ter individualne in skupinske človekove pravice in iztožljive in neiztožljive človekove pravice. Vse človekove pravice se medsebojno razlikuje po pravni naravi. Če državljanske in politične človekove pravice praviloma ustvarjajo obveznosti rezultate, ekonomske in socialne pravice od nosilcev obveznosti zahtevajo prizadevanje za uresničevanje pravic. Narava obveznosti razlikujemo še na obveznosti spoštovati, varovati in uresničevati ter pozitivne in negativne obveznosti države. Primarna nosilka obveznosti za varstvo človekovih pravic je praviloma država, pri čemer nedržavni subjekti dopolnjujejo njene obveznosti pri varovanju človekovih pravic.[4]


[1] Glej podrobneje Jernej Letnar Černič, Slovenija na razpotju: geneza varstva človekovih pravic v slovenski družbi, Kranj: Nova univerza, Fakulteta za državne in evropske študije, cop. 2018.

[2] Splošna deklaracija o človekovih pravicah, G.A. res. 217A (III), U.N. Doc A/810 at 71, 10. december 1948, preambula, 5. odstavek.

[3] Prav tam, 2. člen

[4] Ustava Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121,140,143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90,97,99, 75/16 – UZ70a in 92/21 – UZ62a). Glej tudi Zakon o ratifikaciji Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene s protokoli št. 3, 5 in 8 ter dopolnjene s protokolom št. 2, ter njenih protokolov št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11 (MKVCP).