Na obrobju Berlina, ob čudovitem jezeru Wannsee, na ulici Grossen Wannsee 56-58 v elitni soseski med hrasti leži meščanska vila s skrbno urejenim vrtom in parkom, a s temno zgodovino. Vila ob jezeru Wannsee jo sicer dobro skriva. S strani jezera jo krasi lično urejen vrt, ki ustvarja vtis vile kakšne premožne družine iz prve polovice dvajsetega stoletja. Ob njej na različnih straneh potekajo dobro urejene sprehajalne poti. Lučaj stran so v majhni marini privezane jadrnice in čolni. Mimo vile plujejo turistične ladjice na električni pogon. Ob njej se sprehajajo tako upokojenski pari kot skupine mladih.
Do vile ni težko priti, saj je jezero Wannsee pogosto izletniška destinacija tako domačinov kot tudi tujih obiskovalcev. Nahaja se ne dalec od S-bahn postaje Wannsee. Mirno izletniško in počitniško okolje. Idila obrobja velikega mesta je nudila primeren kraj za potrditev ene izmed najbolj sistematičnih in vsesplošnih javnih genocidnih politik kršenja človekovih pravic in temejnih svoboščin.
Hkrati polpretekla zgodovina ponuja nekaj tipičnih praks postkonfliktnih družb, ki naivno oziroma naklepno že nekaj let po grobih kršitvah človekovih pravic nanje skoraj v celoti pozabijo, ne sprejmejo nobenih ukrepov tranzicijske pravičnosti, nasprotujejo spominjanju in spodbujajo vključitev storilcev v vsakdanje življenje. Odpira težka vprašanja kako doseči očiščenje v družbi, kjer je pri storitvah sodelovalo skoraj celotno prebivalstvo od posameznikov v najvišjih državnih in strankarskih vrhovih do običajnih posameznikov, ki niso dvignili glasu ob najhujših kršitvah in so še naprej živeli svoje običajno družinsko in poklicno življenje. Vila ob jezeru Wannsee izpostavalja v današnjem času na različnih koncih Evrope vprašanja banalosti življenja običajnih ljudi in njihovo individualno in kolektivno odgovornosti za nove kršitve v sedanjosti in preteklosti.
Lahkotnost zla
Vilo je na začetku prve svetovne vojne zgradil arhitekt Paul O. A. Baumgarten za družino farmacevtskega industrijalca Ernsta Marliera v soseski ob jezeru Wannsee, kjer so si bogati industrijalci od konca devetnajstega stoleltja zgradili počitniška domovanja. Kasneje je vila v času weimeirske Republike vila prišla v roke industrijalca Friedricha Minouxa, ki sprva ni skrival svojih simpatij za avtokratska politična gibanja. Pred drugo svetovno vojno ga je sodišče obsodilo na petletno zaporno kazen zaradi poslovnih prevar. Vilo pa je leta 1940 prodal ustanovi SS-ja. SS-jevci in njihovi družinski člani so jo med drugo svetovno vojno uporabljali kot počitniški dom in lokacijo za vse vrste srečanj, neformalnih in uradnih. Nacisti pa so v mirnem okolju ob jezeru prepoznali tudi izjemno okolje za sprejemanje najbolj sprevrženih odločitev.
Vila ob jezeru Wannsee je v polpretekli zgodovini znana kot kraj sprejetja dokončne odločitve o rešitvi judovskega vprašanja, torej o pomoru evropskih Judov. Tam so se 20. januarja 1942 srečali predstavniki nacističnega režima od predstavnikov SS, NSDAP-a in različnih nacističnih milic, da bi dorekli zadnje podrobnosti »končne rešitve« judovskega vprašanja. Na konferenci je sodelovalo petnajst udeležencev, večinoma visokih uradnikov, brez prisotnosti političnega vodstva. Med udelženci so bili Adolf Eichmann, Alfred Meyer, Martin Luther, Erich Neumann in ostali. Sami moški. Kaj natančno se je 22. januarja 1942 ob 12h00 dogajalo v vili ob jezeru Wannsee ni jasno. Ohranil se je sicer dnevni red, vendar ne zapisnik sestanka, kaj šele zvočni posnetek. Holokavst in hudodelstva zoper človečnost zoper Jude so se začeli izvrševati v letu 1941 na različnih krajih vzhodne in srednje Evrope. Odločitev o pokolu Judov in ostalih evropskih narodov je bila sprejeta že prej. Nacistični režim jih ni niti skrival. Konferenca v Wannseeju jo je le še potrdila in izpilila bolj sistematični načrt za njeno izvršitev.
Vila je po drugi svetovni vojni ostala v zahodnem delu Berlina. Po drugi svetovni vojni je v njej med leti 1947 in 1962 sprva deloval inštitut Augusta Bebela, ki naj bi širil znanje o socialnih in delovnih pravicah. Povojne zavezniške in nemške oblasti niso v desetletjih po končanih grozodejstvih znale oziroma želele v vili vzpostaviti spominskega centra, muzeja in razstav. Vila se je tako uporabljala kot letovišče za šolsko mladino in zaposlene, daleč stran od temnih poglavij zgodovine. V njej so se izobraževali številni učenci, seveda ne o zgodovini vile. Kljub temu je vila v povojnem obdobju izvajala izobraževalne dejavnosti kot enega izmed ciljev tranzicijske pravičnosti. Verjetno bolje kot če bi jo nemške oblasti uporabljale za vojaške ali kakšne druge represivne ukrepe. Bil je čas hladne vojne in boj proti komunizmu je imel prednost. Nekateri zgodovinarji so si dolgo časa, a zaman prizadevali za ureditev spominskega muzeja. Kasneje so se za vzpostavitev spominskega centra prizadevale predvsem organizacije žrtev. Nemške oblasti so med letoma 1952 in 1988 vilo v uporabljale kot center za izobraževanje učencev (»Schullandheim«). Vila je lahko sprejela dva do tri razrede učencev. Sredi petdesetih let so v vili in njeni okolici tudi posneli film »Pred sončnim zahodom« (»Vor Sonnenuntergang«). Leta 1982 je takratni berlinski župan, Richard von Weisäcker, vilo označil za zgodovinsko. Nemška država je nato v začetku devetdesetih letih, ob petdeseti oletnici konference v vili, vzpostavila ustanovo in spominski center za spominjanje na temno preteklost vile ob jezeru.
V in ob vili ob jezeru najbolj pade v oči razkorak med krajem, kjer je bila sprejeta odločitev in kjer izvršitve po celi Evropi ne bi morale biti bolj očitne. Idilična lokacija ob spokojnem jezeru se ne mogla bolj razlikovati od lokacij koncentracijskih taborišč, kjer so umrli milijoni. Vila spominja bolj na kakšno umetniško rezidenco ali počitniško hišo kakšne premožne družine kot pa na izbrano in željeno lokacijo za sestanke totalitarne tovarne.
Po koncu vojne
Večino udeležencev konference po koncu druge svetovne vojne niso preganjali. Le nekateri so bil obsojeni na nürnberških procesih. Vila ob jezeru Wannsee je bila dolgo časa šolski primer neuspelih ukrepov obnovitve in povračilne tranzicijske pravičnosti. Tragična resničnost po koncu kateregakoli konflikta je, da mednarodna skupnost in post konflikte družbe preganjajo le najbolj odgovorne osebe. Večina udeležencev konference v Wannseeeju se je v letih po koncu druge svetovne vojne vrnilo v svoje poklice in so končali naravne smrti.
Nemške oblasti so po drugi svetovni vojni želele pozabiti na temno zgodovino vile. V njeni okolici se je pojavil drugi totalitarni režim. Hudodelstva izpred nekaj let so bila hitro pozabljena. Takšno postopanje zahodnonemških oblasti ni presenetljivo. Številne evropske družbe so po storjenih hudodestvih nanje raje pozabile. Podobno kot zahodnonemške oblasti so se odločile, da je lažje zanemariti ukrepe obnovitvene in povračilne tranzicijske pravičnosti. Hudodelstva je lažje pozabiti, kot nanje ustrezno odgovoriti. V post tranizcijskih družbah po koncu konflikta oziroma spremembi režima na oblasti oziroma v širši družbi niti še vedno vlečejo stare elite. Če se novo vzpostavljanje demokratične družbe ne prečistijo, niso zmožne niti ne želijo izvesti ukrepov tranzicijske pravičnosti.
Odnos do vile ob jezeru Wannsee se je spremenil šele po tem, ko se je komunistični režim počasi začel razkrajati. Državni in spominski status pa je bil hiši podeljen šele v začetku devetdesetih letih po združitvi obeh Nemčij. Vila Wannsee je zato šolski primer, kako so se nemške oblasti učile na napakah iz preteklosti in vzpostavile izobraževalno središče, ki opozarja na napake. Ukrepi, ki jih številne države, srednji in vzhodni Evropi še niso želele oziroma niso bile zmožne sprejeti.
Esohap 