Državni Zbor RS bo danes začel razpravljati o predlogu za spremembo ustave glede izvolitve sodnikov tako, da naj bi jih namesto zakonodajne veje oblasti imenovala vsakokratna predsednica oziroma predsednik republike, brez možnosti veta. Povišanje števila članov Sodnega sveta RS, brez njihove popolne profesionalizacije in brez večine članov izven sodne veje oblasti, je v trenutni sociologiji ustavne demokracije, idealistična utopija. Predlog je zato neprepričljiv in v nasprotju z načelom pravne države in ustavne demokracije iz najmanj treh naslednjih razlogov:
Prvič, predlog neposredno posega že v tako krhko razmerje in delitev moči med tremi vejami oblasti, kjer izvršilna veja oblasti v zadnjih letih vse bolj prevladuje nad sodno in zakonodajno vejo oblasti. Sodstvo črpa legitimnost za svoje delovanje prav iz zakonodajne veje oblasti, ki posredno preko izvoljenih predstavnikov predstavlja ljudstvo. Sodniki odločajo in podajo odločitve »v imenu ljudstva«. Odvzem pristojnosti zakonodajni veji oblasti bi tako pretrgal ustavno vez med ljudstvom in sodno vejo oblasti, s čimer bi se porušila veljavna ustavna ureditev v slovenski pravni državi, ki temelji na načelu delitve oblasti.
Drugič, predlog izhaja iz argumenta, da je potrebno zavarovati zunanjo neodvisnost sodstva, torej pred vmešavanjem dnevne politike v delo sodišč. Pri tem je zaskrbljujoče, da takšen predlog zanemarja vprašanje kako zavarovati notranjo neodvisnost sodnikov, se pravi kako odstraniti (sodniško) politiko iz sodniških soban. Evropsko sodišče za človekove pravice je v zadevi Parlov-Tkalčić v. Hrvaška (št. 24810/06, 22. december 2009) zapisalo, da »neodvisnost sodstva zahteva, da posamezniki sodniki delujejo brez neupravičenih pritiskov zunaj sodstva, ampak tudi od znotraj. Ta notranja neodvisnost sodstva zahteva, da sodniki lahko delujejo brez smernic ali pritiskov sodniških kolegov ali tistih, ki imajo druge pristojnosti na sodiščih, kot sta predsednik sodišča ali predsednika oddelka na sodišču« (86. odstavek sodbe). Alan Uzelac je v svojem članku »Survival of the Third Legal Tradition?« zapisal, da je značilnost postsocialističnih pravnih redov in sodstev avtoritativnost, pravni formalizem in notranja odvisnost. Na podobne težave postkomunističnih družb sta pred kratkim v svojem odličnem članku »A Day in the Life of a Post-Communist Europe« v Hague Journal on the Rule of Law opozorila Alenka Kuhelj in Bojan Bugarič. Ti in drugi strokovnjaki že desetletja opozarjajo, da težave pri zagotavljanju neodvisnosti sodstva v postkomunističnih državah ne gre iskati le zunaj sodstva, temveč tudi znotraj.
Tretjič, večina ljudi že dolgo kronično ne zaupa v delovanje slovenskih sodišč. Sprejetje takšnega predloga bi nezaupanje le še poglobilo. Nosilci sodniške funkcije pa se bodo še bolj oddalji od tistih, zaradi katerih sploh obstajajo – slovenskega naroda. Sodno vejo oblasti je potrebno ljudem približati, ne pa še bolj oddaljiti. Vloga zakonodajne veje oblasti pri izvolitvi sodnikov istočasno predstavlja nadzorni mehanizem, da znotraj sodstva ne prihaja do nepravilnosti.
Jernej Letnar Černič, IUS-INFO, Kako izvoliti sodnike, 19. avgust 2016.
Esohap 