Konec oktobra bodo v Gruziji potekale parlamentarne volitve, ki bodo odločile, ali se bo država dokončno oddaljila od proevropske poti, ki temelji na vladavini prava in varstvu človekovih pravic, ali pa bo zakorakala na bolj avtokratsko pot. Ne bo šlo zgolj za običajne parlamentarne volitve, temveč za boj za dušo tega kavkaškega naroda. Le nekaj dni po spomladanskih protestih pred gruzijskem parlamentom sem se na nedeljsko popoldne sprehajal po središču Tbilisija. Čutila se je napetost zadnjih dni in tednov, ko so mladi protestniki protestirali proti t. i. ruskemu zakonu, ki bi civilno družbo še bolj podredil avtokratskim oblastem. V Gruzijo sem prišel na kratek obisk, v okviru katerega sem poučeval ustavno pravo in človekove pravice.
Povzpel sem se do Metekhijeve cerkve Marijinega vnebovzetja, od koder se odpira pogled na stari del Tbilisija, reko Kuro, park Rike in trg Evrope. Po ogledu cerkve se je spodaj na trgu Evropa zaslišala Beethovenova deseta simfonija. Na trgu so se zbrali mladi ljudje, večinoma študenti, v podporo vladavini prava, evropskemu povezovanju in človekovim pravicam ter proti sprejetju t. i. ruskega zakona, ki bi okrepil državni nadzor nad civilnodružbenimi organizacijami. Protesti proti trenutni oblasti so v spomladanskih mesecih postali nekaj običajnega v Tbilisiju. Vzniknili so kot posledica oholosti državnih oblasti, ki so v zadnjih letih svojo absolutno moč razširile v vse institucije gruzijske demokratične in pravne države. Oblast so prevzeli po vzorcu ruskega režima s pomočjo finančnih virov proruskih oligarhov, ki kljub bolečim ranam zaradi ruske kolonizacije dobršnega dela ozemlja gruzijske države bogatijo predvsem v sodelovanjem z ruskim gospodarstvom in vladajočimi oblastmi.
V primerjavi s sosednjo Armenijo se zdi Gruzija gospodarsko bolj razvita. Standard življenja in indeks človekovega razvoja sta najvišja med državami na Kavkazu. Prestolnica Tbilisi je prijetno ležerno mesto, polno kulturne snovne in nesnovne dediščine, kar preseneti večino obiskovalcev iz Zahoda. Zato tam išče prebivališče veliko drugače mislečih iz Ruske federacije. Domačini so zelo prijazni, od profesorjev do običajnih ljudi.
Stavba parlamenta Republike Gruzije
Vpliv ruske kulture in gospodarstva
Ruska prisotnost v Gruziji se prepleta v različnih družbenih plasteh in slojih – od gospodarstva in državnih institucij, kulture, vere, športa, pa tudi drugje v javnem življenju. Ruske investicije v gruzijsko gospodarstvo so precejšnje, prav tako vpliv ruske ortodoksne cerkve na gruzijsko. Ruske naložbe v gruzijskem gospodarstvu in družbi krepijo politični vpliv Kremlja. Moskva tako s pomočjo lojalnih oligarhov ne le ohranja vpliv v Gruziji in širše na Kavkazu, temveč ga poglablja, od energetike do transporta in turizma. Gruzijske elite, ki pogosto vidijo le svoje kratkoročne pragmatične interese, se zato nahajajo v zlati kletki, ki zaradi ruskih kolonialističnih interesov postaja še večja. Demokratične vrednote zato niso prioriteta in jih teptajo avtoritarne državne prakse.
V središču Tbilisija najdemo vrsto cerkva, ki so bile obnovljene s pomočjo ruskih donatorjev. Ruščino v Tbilisiju je mogoče slišati na vsakem koraku. V kavarni me najprej nagovorijo v ruščini, prav tako v hotelu in na trdnjavi. Morda domačini menijo, da sem Rus, najverjetneje pa zato, ker Rusi predstavljajo veliko in največjo skupino tujcev v Tbilisiju, in skoraj vsakega tujca prepoznajo kot Rusa. Odgovarjam v nekakšni mešanici med slovenščino in ruščino. Rusko govoreče prebivalstvo je v zadnjih desetletjih vedno prisotno v mestu, njihovo število pa se je povečalo po začetku agresije Ruske federacije na Ukrajino februarja 2022, kamor so se zatekli nasprotniki trenutnega političnega režima. Mlade ruske družine, pari in skupine prijateljev srečaš na vsakem koraku. Ruski jezik se zdi v javnem življenju enakovreden gruzijskemu. Hkrati občutna ruska prisotnost opozarja na navzkrižje med tradicionalnimi običaji, kulturo in tradicijo gruzijske družbe ter proevropskimi stališči, ki deželo vidijo kot pomemben del evropskih povezovanj. Gruzijske poslovne elite, na čelu z oligarhi in tajkuni, so prepletene z rusko elito. V zadnjih desetletjih se je njihova moč prelila tudi v politiko in institucije gruzijske države. Zadnje bi bilo problematično v vsaki državi, je pa verjetno toliko bolj problematično v državi, kjer je dobršen del ozemlja pod okupacijo ruskih oblasti.
Vsi ruski prebivalci Gruzije seveda ne podpirajo proruskih stališč. Mnogi so pred njimi in prisilno mobilizacijo pobegnili v Gruzijo, v upanju na življenje v demokratični in pravni državi. A navzkrižja se odražajo v institucijah gruzijske države, ki so v zadnjih letih ohranile in še okrepile stare sovjetske vzorce in navade delovanja, od korupcije, konflikta interesov, nepotizma in klientelizma. Aktualna izvršna oblast, ki uživa absolutno večino v zakonodajni veji oblasti, je svoje lovke razširila tudi v sodno vejo oblasti in v državne nadzorne institucije. Črpa navdih iz avtokratskih režimov, kjer so oblasti s samovoljnimi ukrepi okrepile svojo moč. Vpliv ruske države in družbe je tako globok, da prežema vse družbene plati gruzijske države in družbe, s čimer tudi načenja tkivo gruzijske družbe, saj povzroča konflikte med gruzijskim prebivalstvom ter začasnimi in stalnimi rusko govorečimi prebivalci, ki pogosto ne delijo skupnih interesov.
Trg Evrope, Tbilisi.
Oligarhi, šibke institucije, medgeneracijski prepad, pravo vladajočih
Izvršilno oblast v Gruziji zaseda stranka »Gruzijske sanje«, ki jo je ustanovil milijarder Bidzina Ivanishvili, ki je kasneje postal tudi predsednik vlade. Ivanishvili si je večino premoženja nagrabil s pomočjo divje privatizacije po razpadu Sovjetske zveze. S svojo finančno močjo obvladuje dobršen del države. Stranka Gruzijske sanje je na zadnjih parlamentarnih volitvah osvojila tako veliko večino, da uživa absolutno večino v gruzijskem parlamentu. Stranka naj bi varovala tradicionalne gruzijske ortodoksne vrednote, ki temeljijo na primarnosti družine in vere. V tej luči se najdejo tudi sorodnosti s trenutnim ruskim režimom, ki v Rusiji zagovarja podobne vrednote. Gruzijske sanje, njeni podporniki, člani in lojalisti so se v zadnjih letih razširili v vseh veje gruzijskih državnih oblasti. Izobraženi domačini mi med mojim obiskom povedo, da večina prebivalstva ne zaupa več gruzijskemu sodstvu, da bi sodišča bila poštena, neodvisna in nepristranska.
Navzkrižja zato niso le narodnostna, saj izhajajo tudi iz medgeneracijskih prepadov. Če aktualno oblast podpira prebivalstvo, starejše od petinštiridesetih let, pa proteste proti »ruskemu zakonu« vodijo mladi ljudje, predvsem študenti. Starejšim generacijam, ki so odraščale še v nekdanjem sovjetskem režimu, so bližje družinske vrednote, ki jih pragmatično podpira aktualna avtoritarna oblast. Mlajšim generacijam, rojenim po razglasitvi gruzijske neodvisnosti, so nedemokratične vrednote in upravljanje države tuje. Želijo si mirnega življenja v ustavni demokraciji, ki temelji na evropskih vrednotah.
Upor mladih zoper »ruski zakon«
Mladi so imeli spomladi dovolj. Konec aprila in maja so začeli protestirati proti predlogu »ruskega zakona«, ki bi uvedel obvezno registracijo vseh pravnih oseb, predvsem civilnodružbenih organizacij, ki prejemajo del sredstev iz tujine. Državne oblasti bodo na tej podlagi takšne organizacije označile za tuje agente. Oblasti bodo ta zakon poskušale uporabiti kot sredstvo pritiska in nadzora nad civilno družbo, kar je denimo v Ruski federaciji vodilo k zatiranju in ukinitvi številnih civilnodružbenih organizacij, ki opozarjajo na kršitve vladavine prava in trenutne avtokratske oblasti. Konec aprila in maja je večtisočglava množica vsak večer protestirala proti predlogu »ruskega zakona« pred zgradbo gruzijskega parlamenta. Mladi, ki so se udeležili protestov, so mi povedali, da se borijo za svojo prihodnost, saj ne želijo znova postati ruska kolonija. Tovrstne izjave odražajo globoko nezadovoljstvo in strah pred avtoritarno prihodnostjo, ki jo vidijo kot neposredno grožnjo svoji svobodi. Parlament je zakon kljub večdnevnim protestom in pritiskom različnih evropskih politikov sprejel. Kasneje je predsednica gruzijske republike, kljub temu da je bila pred leti izvoljena s pomočjo aktualne oblasti, proti njemu vložila veto. Kasneje je gruzijski parlament 28. maja še enkrat odločal o sprejetju zakona in ga tudi potrdil.
Z uveljavitvijo zakona se dejanski problemi šele začenjajo. Centrom moči v politiki in gospodarstvu ustreza obstoječe stanje. Poslovne elite od začetka napada na Ukrajino dobro služijo s posredno trgovino med Evropsko unijo in Rusijo. Vsak dan se prek kavkaških gorovij skozi prelaze vali na tisoče tovornjakov. Na tisoče tovornjakov se vsak dan povzpne čez prelaz Jvari (2395 m) v gorah Kavkaza, na trgovski poti med Rusijo in Gruzijo. Od leta 2022 ta pot povezuje tudi Rusijo z EU. Vendar se bo to spremenilo leta 2025/26, ko bo China Railway Tunnel Group Co. LTD, kitajska državna korporacija, dokončala predor pod gorovjem Gudauri med Kveshetijem in Kobijem. Zadnji dve leti in pol se je promet močno povečal zaradi sankcij, saj tovornjaki večinoma vozijo izdelke iz EU v Rusijo in obratno.
Pred oktobrskimi volitvami
Zakaj bi bilo potrebno spreminjati dobre prakse, ki tej eliti omogočajo dobro življenje? Navzkrižja v javnem prostoru ne potekajo zgolj na narodnostnem in etičnem temelju, temveč so tudi pragmatična. Centri moči se ne bodo sami omejili in odpovedali svojim finančnim privilegijem. Kot kažejo dogodki zadnjih nekaj mesecev, se centri moči odločno borijo proti vsem poskusom proevropskih sil, da omejijo njihov vpliv. Državne in poslovne elite si z različnimi prijemi, od sprejetja zakonov do subvencij, želijo povsem prevzeti državne institucije in še bolj utrditi svojo moč. Pripravljeni so utišati proteste tudi s policijskimi, vojaškimi in paradržavnimi silami. Pripravljeni so tudi tvegati izgubo evropske in ameriške razvojne pomoči. Elite te pomoči pravzaprav ne potrebujejo, saj so obogatele zaradi vojne trgovine tako z državami članicami EU kot Rusijo.
Evropska koalicija, ki jo poganjajo predvsem mlajše generacije, se zato bori proti močnim zidovom ustaljene in utrjene moči. Njihovo moč, ki jo krepi še ortodoksna verska skupnost, bo mogoče omejiti le z usklajeno akcijo vseh proevropskih sil. Oktobrske volitve bodo zato odločilne za družbeno-ekonomski razvoj in za uresničevanje vladavine prava ne le v Gruziji, temveč v širši kavkaški regiji. Gruzijci bodo na volitvah izbirali ne le med proevropskim in proruskim blokom, temveč tudi, ali želijo še globlji vpliv Moskve, tudi v obliki ruske kolonije. Čeprav se trenutno pričakuje pat položaj med proevropskim in proruskim blokom, bodo tudi v primeru zmage proevropskih sil potrebna leta za vzpostavitev močnih institucij, ki bodo usmerjene k uresničevanju vladavine prava in varstvu ustavne demokracije. Če pa bo zmagala proruska koalicija, bo sledil eksodus mlajših generacij, ki ne želijo živeti v vse bolj avtokratski državi. Hkrati bo mednarodna skupnost, predvsem Evropska unija, prisiljena k razmisleku in odločitvi, da po zgledu Združenih držav Amerike zmanjša podporo različnim družbenim in gospodarskim projektom v Gruziji.
Avtor prispevka in fotografij je Jernej Letnar Černič.
Esohap 