Ko se je letalo spuščalo proti letališču v Manili, sem pričakoval, da me bo pričakalo tipično jugovzhodno azijsko mesto v eni najbolj hitro razvijajočih se držav globalnega juga. V naslednjih tednih so se moja pričakovanja v marsičem izpolnila, druga pa so ostala neuresničena. Večina prebivalcev v Manili živi v težkih razmerah, v pomanjkljivih bivalnih pogojih, kjer se soočajo z izzivi pri dostopu do najbolj osnovnih ekonomskih in socialnih pravic. Enakost začetnih možnosti je v mestu bolj oddaljena kot v večini držav globalnega juga.
Filipini so sicer glede na naravne vire izjemno bogata država. Več kot polovica premoženja je v rokah nekaj deset družin, ki razpolagajo z dobršnim delom kapitala v državi. Dolarski milijarderji niso nekaj neobičajnega na Filipinih, čeprav se morda zdi običajnemu obiskovalcu drugače, ko opazuje vsakodnevno življenje in boj za preživetje običajnih ljudi. Družina Sy denimo, razpolaga z več kot desetimi milijardami premoženja. V mestu zato na vsakem koraku opažam izjemne razlike v premoženju in dohodkih. Če se v soseskah, kot so Makati, Bonifacio in Ortigas, lahko živi podobno kot v Evropi, že nekaj sto metrov stran ljudje živijo v kolibah. Starši na ulicah prodajajo vse, kar je mogoče, otroci pa se v času šolskega pouka postopajo po ulicah, medtem ko se ob njih vozijo ljudje iz družin najvišjega sloja.
Manila je mesto sestavljeno iz več manjših sosesk, ki jo vsi skupaj dopolnjujejo. Kot svojevrstna južnoazijska prestolnica obiskovalce vsakodnevno postavlja pred številne izzive. Od drugih prestolnic v jugovzhodni Aziji se razlikuje po tem, da se ponaša z več samozadostnimi centri, ki vsak zase ustvarjajo svoj vsakdan. Bolj kot katerokoli drugo mesto spominja na kakšno večje tipično mesto v Združenih državah Amerike. V njenem celotnem metropolitanskem prostoru živi skoraj petnajst milijonov prebivalcev, ki si le stežka zagotavljajo enake možnosti za samouresničitev. Ker morajo iz dneva v dan skrbeti za preživetje družine, je vse ostalo postavljeno na stranski tir.
Jeepneyiji in tricikli pod nebotičniki
Manila ima enega najmanj tekočih prometov v Aziji, če že ne na svetu. Njene prometne žile so bile zgrajene za manjše eno ali dvo milijonsko mesto. Sedaj pa v mestu živi več kot deset milijonov prebivalcev. Po mestnih ulicah se vozijo tako najbolj sodobna vozila na štirikolesni bencinski ali električni pogon kot tudi vozila izpred stoletja, kot so tricikli, kolesa ali vozila na živalski pogon. Državne in mestne oblasti so že od časov ameriške kolonije sledili severno ameriškem razvoju mest. Manila zato po gostoti prometa in neučinkovitosti njegovega upravljanja sledi ameriškem mestom, kot je Los Angeles. Javni prevoz ni (bil) prioriteta odločevalcev. Sistem nadzemne in podzemne železnice je zato v primerjavi z drugimi azijskimi mesti nerazvit in ga je le za vzorec. Dejanja mestnih in državnih oblasti kažejo, da si tako nerazvitega sistema pravzaprav želijo, ker ne želijo najranljivejšemu prebivalstvu omogočiti hitrejšega in manj potratnega gibanja po mestu. Na cestah in ulicah prevladujejo jeepneyiji, tradicionalni filipinski avtobusi, predelani iz starih ameriških. Srečujemo jih lahko v vseh barvnih kombinacijah rumeni, rdeči, modri, zeleni in ostalih. Družbo jim delajo seveda običajna vozila in trikolesniki ter motorji, ki prevažajo potnike. Med vožnjo po mestu srečujem nakupovalne centre, razna skladišča, šole, industrijske objekte in bolnišnice. Ob večini cest lahko opazujemo viseče električne kable, ki se nekaj metrov nad pločniki vijejo od enega do drugega električnega droga. Električni kabli sicer niso značilni samo za Manilo in ostale Filipine, temveč za celotno jugovzhodno Azijo. Ob manj prometnih ulicah domačini na stojnicah prodajajo različne izdelke od prehrane do rezervnih delov za motorje. V Manili se tako krešejo podobe sodobne arhitekture, uličnega življenja Filipinov in značilnega gostega prometa, ki zaznamuje Manilo.
Pogled iz enega izmed urbanih centrov Manile
Središče mesta označuje več predelov z visokimi nebotičniki, ki spominjajo na največja globalna mesta jedra. Ko s kampusa univerze na Filipinih v Bonifacio opazujem Makati, se pogled ustavlja na preprostih improviziranih betonskih hišicah nizke gradnje, ki jih odlikujejo barvite kovinske strehe rdeče, zelene, modre in rdeče barve. Skupaj ustvarjajo podobno barvnega kolaža, ki jih razjeda rja. Večina teh hiš je zgrajena neformalno, zato so različnih velikosti in oblik. Med hišami potekajo ozke poti in uličice, po kateri so vozijo trikolesniki in majhni japonski in korejski avtomobili. Kljub gosti naseljenosti, je v naselju nekaj zelenih površini, vključno z majhnimi vrtovi pred nekaterimi hišicami. V ozadju lahko opazimo tudi sodobne visoke zgradbe in nebotičnike, večinoma zgrajene iz stekla in betona, ki jih obvladujejo najmočnejše filipinske družine. V njih delujejo najuspešnejše domače in tuje gospodarske družbe ter mednarodne organizacije in številni nakupovalni centri. Visoke stavbe tako ustvarjajo silhueto sodobnega urbanizma, ki spominja na sodobna ameriška mesta na Midwestu ali v Teksasu. V ozadju izstopajo številne moderne visoke zgradbe in nebotičniki, ki oblikujejo mestno silhueto. Pred visokimi nebotičniki se odvija vsakodnevno življenje, nekje na točki med običaji, tradicijo in kulturo in vsakodnevnim življenjem. Pred visokimi nebotičniki se odvija vsakodnevno življenje, oddaljeno od sodobnih urbanih načinov življenja. Na točki preloma se krešejo lokalni običaji in v tradiciji izraženi v neformalni ekonomiji s sodobnim gospodarstvom in hrepenenjem po gospodarski rasti in urbanizaciji. Po eni strani pogled odpira prehod iz vsakdanjega življenja in bivanja domačinov v bolj sodoben način življenja.
Običajno življenje in grafiti na ulicah Manile
Takšna neformalna naselja izven urbanega središča zaznamujejo tudi barviti grafiti, kot denimo izhaja iz spodnje fotografije. Na njej lahko vidimo moškega srednjih let v rdečih kratkih hlačah, ki nosi pladenj z različnimi vrstami ulične prehrane. Na desni strani fotografije se nahaja motorist v jakni v črni, sivi in vijolično barvi s čelado. Motor je tipičen motor dostavljalske dejavnosti. Na drugi strani se nahaja parkiran drug motor. Na zidu stavbe v ozadju se nahajajo grafiti, ki uporablja podobe iz običajnega življenja domačinov. Na grafitni poslikavi so trije glavni liki moški srednjih let; mlada in starejša ženska. Poslikava uporablja modro, zeleno, rumeno in vijolično barvo, ki ustvarja dobrohotno vzdušje običajnih opravkov domačinov in povezava med vsakodnevnimi običaji domačinov in sodobnim gospodarskim razvojem. Grafiti ustvarjajp energično prepletanje med običaji, tradicijo in kulturo domačinov in vplivi razvijajoče se sodobne tehnologije.
Premoženjska in dohodkovna neenakost
V mestu se na vsakem koraku opazijo izjemne razlike v premoženju in dohodkih. Ginijev koeficient je na Filipinih okrog 40, pri čemer se dežela po indeksu človekovega razvoja nahaja na 116. mestu. Več kot polovica premoženja je v rokah nekaj deset družin, ki razpolagajo s premoženjem, kot tudi z močjo v poslovnem življenju in inštitucijah filipinske demokratične in pravne države. Filipini so ustavna demokracija, vendar so njihove institucije šibke. Če se v soseskah kot so Mataki, Bonifacio in Ortigas lahko živi podobno oziroma bolje kot v Evropi, domačini že nekaj sto metrov stran živijo v težkih stanovanjskih razmerah, ki se ne razlikuje dosti od tistih v kateri v Evropi živijo živali. Na ulicah srečamo domačine srednje generacije, ki prodajo vse od robčkov, krem do pakiranih sokov. Njihovi otroci se pa medtem v času šolskega pouka igrajo na ulicah. V soseskah Makati in Ortigas so najbogatejše družine zgradili visoke nebotičnike, ki ne le spominjajo, temveč lahko parirajo tistim v najmogočnejših globalnih mestih. Elite so se nazadnje preselile v Bonofacio, kjer se tudi nahaja eden izmed kampusov Univerze na Filipinih. Elitne restavracije, butiki in prodajalne se nahajajo na vsakem koraku. Premoženjske razlike so posledica tako kolonialne dediščine kot tudi družbeno in ekonomskih dejavnikov. Eden izmed uslužbencev na kampusu Univerze Filipini v elitnem Bonifaciu mi pove, da se se vsak dan vozi v službo zaradi slabe infrastrukture in gostega prometa skoraj dve uri, kar potem ponovi popoldne. Če bi šel z javnim prometom, bi se njegov čas še veliko podaljšal. Kljub tem razlikam, lahko najboljše filipinske institucije v marsičem tekmujejo z najboljšimi globalnimi visokošolskimi institucijami.
Kampus Univerze na Filipinih
Glavni univerzitetni kampus Univerze na Filipinih se sicer nahaja severno od Manile v mestu Quezon. Quezon je samostojno mesto, ki sodi v širšo metropolitansko območje mesta Manila. Kampus je ustvarjen po stilu ameriških univerz in se razprostira v bujnem tropskem drevesju, nekatere z bogatimi krošnjami, druge z bolj redkimi in zelenju. Celoten kampus zaznamuje grmički in drevesa, pri čemer posamezne fakultete zasedajo stavbo ali dve. Med posameznimi fakultetami potekajo pešpoti. Na kampusu prevladuje mirno akademsko življenje, prometa skoraj ni, zato je je prava oaza za študij in ustvarjanje, v sicer hektičnem mestu in deželi. Univerza na Filipinih je sicer vrhunska univerza, študenti njene pravne fakultete na mednarodnih študentskih tekmovanjih pogosto zasedajo tudi najvišja mesta. Najboljše filipinske univerze sodijo tudi med najboljše med azijskimi.
Mesto mladih
Mesto je polno mladih ljudi in družin. V bistvu je skorajda mogoče opaziti le njih. Povprečna starost na Filipinih je le nekaj več kot petindvajset let. Manilo poganja njihova energija, predanost in garanje. Starejših ni pogosto videti v javnosti. Starejše osebe so izključeni iz družbe. Ko domačine vprašam, kje so vsi starejši, prejmem različne odgovore. Nekateri pravijo, da so upokojeni. Drugi pravijo, da zaradi umanjkanja javnega zdravstva umirajo prej kot v Evropi, tretji pa pravijo, da počivajo doma. V več kot stomilijonski državi je slaba tretjina prebivalstva pod petnajstimi leti. Starejši ljudje so na Filipnih v manjšini, vendar ne uživajo polnega varstva človekovega dostojanstva v starosti. Javni sistem deluje pomanjkljivo, saj ne more izpolnjevati osnovnih potreb starejšega prebivalstva.
Okolje, podnebne spremembe in človekove pravice
Ko se sprehajam ob Manilskem zalivu, razen peščice domačinov ne vidim nikogar. Nihče tudi ne plava v morju. Namesto čofotanja in plavanja otrok, manilski zaliv sameva, saj v njem plujejo industrijski predvsem, plastični ostanki. Morje je skoraj mrtvo, kar je posledica odmetavanja plastike v morje tako na Filipinih kot drugje. Uničeno morje zato neposredno vpliva tudi na zmožnost obalnih prebivalcev, da se preživljajo z morskim življenjem. Na severni strani Manile se nahaja jezero, ki je podobno onesnaženo kot morje in reka Pasiq, ki teče skozi mesto. Zaradi prometa in emisij industrije, trpi tudi kakovost zraka. Zato domačini pri nakupu rib vedno vprašajo od kod prihajajo, saj lahko pride do zastrupitve. V deželi, bogati z naravnim bogastvom, so sistemske težave zaradi onesnaževanja vsakodnevni izziv oblasti in običajnih ljudi. V zalivu Manile namesto rib plujejo plastični ostanki. Mestne zmogljivosti za reciklažo so le delno razvite. Morje trpi zaradi sistematičnega onesnežavanje, kar je posledica odmetavanja plastike v morje tako na Filipinih kot drugje po svetu. Onesnaženo morje zato neposredno vpliva tudi na zmožnost obalnih prebivalcev, da se preživljajo. Hkrati je mesto zaradi geografske lege v času tajfunov izjemno ranljiva za poplave. Civilna družba kot tudi institucije demokratične in pravne države se zato zavedajo, da je potrebno sprejeti olajševalne in prilagoditvene ukrepe za varstvo človekovih pravic pred negativnimi učinki podnebnih sprememb. Filipinska nacionalna komisija za človekove pravice je že pred leti preučevala odgovornosti največjih transnacionalnih gospodarskih družb za negativne posledice podnebnih sprememb na uresničevanje človekovih pravic. Komisija je leta 2022 podala zaključna priporočila. Med drugim vladi in gospodarskim družbam predlaga, da okrepijo spoštovanje in varstvo človekovih pravic pred podnebnimi spremembami. Zmanjšati je potrebno emisije in odvisnost od podnebnih sprememb in odvisnost od fosilnih goriv. Gospodarske družbe naj okrepijo svojo odgovornost do preprečevanja in ustreznega odzivanja na negativne posledice podnebnih sprememb. Izvajajo naj skrbne preglede svojih dobavnih verig z vidika podnebnih sprememb in sprejemajo ustrezne popravne ukrepe v primeru ugotovljenih visokih tveganj in kršitev človekovih pravic in pravic okolja, s čimer naj omogočijo pravičen trajnosten prehod.
Pogled naprej
Manila je hitro razvijajoče se mesto, ki na nekaterih področjih še ne zmore dohajati znanja, potreb in želja svojih prebivalcev. Na eni strani se njeni številni prebivalci vsakodnevno prizadevajo za svoje preživetje, po drugi strani nekaj deset privilegiranih družin živi globalno jetsettersko življenje. Kljub očitnim potrebam mestnega prebivalstva po različnih javnih službah, državne oblasti ne znajo oziroma ne želijo izboljšati javne infrastrukture, ki bi omogočila boljše življenje vsega prebivalstva. Četudi impresivni nebotičnikih v različnih delih Manine spominjajo na najmogočnejša mesta globalnega severa, se večina prebivalcev sooča s težavami glede dostopa do prehrane, dostojnega bivališča, osnovnega izobraževanja in zdravstvenega varstva. Večina prebivalstva živi v slabih bivalnih razmerah. Umanjkanje osnovnih potrebščin onemogoča, da bi se ljudje v življenju samouresničili. Hkrati nezadovoljstvo prebivalstva povzroča visoko stopnjo kriminalitete, nasilje in splošno slabšo varnosti. Vsi prebivalstvi tako nimajo dostopa do enakih možnosti za samouresničevanje in soodločanje o javnih politikah, kar posledično onemogoča sobivanja in spoštovanje.
Kljub osrednji vlogi filipinskih oblasti na globalni ravni proti škodljivim posledicam podnebnih sprememb, same niso zmožne očistiti lepega manilskega zaliva onesnaževanja s plastičnimi (pol)izdelki. Nasprotja vidna na vsakem koraku spodbujajo številne domačine, da si najdejo življenje s trebuhom za kruhom daleč od domovine, od Bližnjega vzhoda do Evrope. Ključno je, da oblasti omogočijo čim večjem številu prebivalcev, da se uresničijo v življenju in da izboljšajo delovanje institucij demokratične in pravne države.
Esohap 