Evropsko sodišče za človekove pravice je v letu 2025 obravnavalo čez trideset tisoč pritožb zaradi domnevnih kršitev vsaj enega člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter podalo čez štiri tisoč vsebinskih sodb. V spodnji analizi predstavljamo najodmevnejše sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v letu 2025. Izbor šestnajstih sodb smo naredili na podlagi pomembnosti, teže, odmeva in učinka zadeve za pravo človekovih pravic in tudi relevantnosti za slovensko pravno okolje.
Cannavacciuolo in ostali v. Italiji
Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP ali Evropsko sodišče) v zadevi Cannavacciuolo in ostali proti Italiji (št. 51567/14 et al., 30. januar 2025) ugotovilo, da so italijanske oblasti kršile pravico do življenja pritožnikov, ki prebivajo v “Terra dei Fuochi” zaradi dolgotrajnega onesnaževanja in odsotnosti regulativnih ter nadzornih ukrepov. Sodniki so zapisali: “… da v skladu s previdnostnim načelom … in glede na to, da je bilo splošno tveganje že dolgo znano … dejstvo, da ni bilo znanstvene gotovosti o natančnih učinkih, ki bi jih onesnaženje lahko imelo na zdravje posameznega pritožnika, ne more negirati obstoja varstvene dolžnosti, pri čemer je eden najpomembnejših vidikov te dolžnosti potreba po preiskavi, opredelitvi in oceni narave ter stopnje tveganja … Drugačna ugotovitev v specifičnih okoliščinah obravnavane zadeve bi pomenila, da bi se državni organi lahko zanašali na neizpolnitev ali zamudo pri izpolnjevanju dolžnosti z namenom zanikanja njenega samega obstoja, s čimer bi varstvo po 2. členu postalo neučinkovito” (391. odstavek sodbe). Dodalo je: “… da so pozitivne obveznosti države po tem členu od domačih organov zahtevale sprejetje vseh ustreznih ukrepov za varovanje življenj pritožnikov, ki prebivajo v občinah na tako imenovanem območju „Terra dei Fuochi“, kot so opredeljene z medministrskimi direktivami in za katere so organi sami ugotovili, da so prizadete zaradi obravnavanega pojava onesnaženja …” (392. odstavek).
A.R.E. proti Grčiji
Evropsko sodišče je v zadevi A.R.E. proti Grčiji (št. 15783/21, 7. januar 2025) ugotovilo kršitev večih členov EKČP, med drugim 3. člena, zaradi sistematičnih praks kolektivnih izgonov prosilcev za mednarodno zaščito iz regije Evros v Turčijo, ki so posegla v prepoved nečloveškega ravnanja. Sodišče je ugotovilo, da “… bila poslana nazaj v svojo matično državo, Turčijo, iz katere je pobegnila, ne da bi bila pred tem opravljena presoja tveganj, s katerimi se sooča v luči 3. člena Konvencije, oziroma ne da bi bila obravnavana njena prošnja za mednarodno zaščito“ (283. odstavek sodbe).
Kotnik in Jukič proti Sloveniji
ESČP je v zadevi Kotnik in Jukič proti Sloveniji (št. 56605/19 in 25424/23, 11. februar 2025) glede pravice do lastnine imetnikov izbrisanih podrejenih obveznic zapisalo, da „… je treba sedanje pritožbe v delu, ki se nanaša na odsotnost učinkovitega pravnega sredstva za izpodbijanje posega v lastninsko pravico pritožnikov, zavreči zaradi neizčrpanja domačih pravnih sredstev. Enak zaključek velja za njihovo pritožbo glede vsebinske upravičenosti posega v njihove pravice po 1. členu Protokola št. 1, ki je v zadevi Pintar in drugi … ostala odprta … V skladu z načelom, da primarna odgovornost za izvajanje Konvencije temelji na domačih organih, morajo to vprašanje najprej obravnavati pristojna domača sodišča“ (67. odstavek sodbe). Dodalo je: “… da bodo pritožniki, če s svojimi zahtevki za pravna sredstva v Sloveniji ne bodo uspeli, lahko vložili novo pritožbo na Sodišče v roku štirih mesecev po izčrpanju vseh učinkovitih domačih pravnih sredstev. Stališče Sodišča glede morebitne učinkovitosti zadevnega pravnega sredstva se bo spremenilo, če bo vodenje postopkov po Zakonu o pravnem varstvu iz leta 2024 in domača sodna praksa pokazala, da pravno sredstvo ne izpolnjuje zahtev Konvencije ali če bo pri izvajanju zakona prišlo do pretiranih zamud. Sodišče posebej poudarja, da je treba o zahtevkih nekdanjih imetnikov odločiti hitro – kar je dejavnik, ki glede na čas, ki je pretekel od sprejetja izpodbijanih ukrepov, ostaja posebnega pomena“ (prav tam, 68. odstavek). Sodišče si je torej pridržalo pravico, da v prihodnosti odloča, ali so bila v tem primeru pravna sredstva učinkovita. Več si lahko preberete v naslednjem prispevku: Jernej Letnar Černič, Bank Recapitalisation, Investor Losses, and Access to Effective Remedies: Inadmissibility Decision in Kotnik and Jukič v. Slovenia, Strasbourg Observers, 13. junij 2025, https://strasbourgobservers.com/2025/06/13/bank-recapitalisation-investor-losses-and-access-to-effective-remedies-inadmissibility-decision-in-kotnik-and-jukic-v-slovenia/.
Gorše proti Sloveniji
ESČP v zadevi Gorše proti Sloveniji (št. 47186/21, 6. marec 2025) je ugotovilo kršitev pravice do poštenega sodnega varstva, vključno z domnevnim nedolžnosti, ker isti sodnik, ki je podal sodbo zoper pritožnika, tudi podpisal sporazum o krivdi z drugimi obtožencema. Sodniki so ugotovili: “da je imel pritožnik upravičen razlog za strah, da sodnik J.G., ki ga je na koncu obsodil …, ni izkazoval zahtevane nepristranskosti zaradi sklica, ki ga je podal nanj v sodbah zoper P.K. in S.S. … Sodišče poudarja, da je lahko tudi videz določenega pomena, oziroma z drugimi besedami: ‘pravica ne sme biti le zagotovljena, temveč mora biti tudi videti, da je zagotovljena’. V igri je zaupanje, ki ga morajo sodišča v demokratični družbi vzbuditi v javnosti…“ (64. odstavek sodbe).
Russ proti Nemčiji
ESČP je v zadevi Russ proti Nemčiji (št. 44241/20, 20. maj 2025) ugotovilo kršitev svobode zbiranja, ker je bil pritožnik kazenskopravno obsojen na mirnih demonstracijah pred sedežem Evropske centralne banke v Frankfurtu, ker je nosil plastičen vizir. Sodniki so presodili, da poseg v pritožnikovo svobodo zbiranja ni bil nujen v demokratični družbi. Zapisali so: „da domača sodišča, čeprav so upoštevala pritožnikovo svobodo izražanja, niso uravnovesila pritožnikove pravice do svobode zbiranja z legitimnim ciljem preprečevanja neredov in nasilja; prav tako niso ocenila specifičnih okoliščin zborovanja. Sodišče meni, da v konkretnih okoliščinah primera domača sodišča niso pojasnila, zakaj je nošenje preprostega vizirja predstavljalo grožnjo javni varnosti, zaradi katere bi bila pritožnikova kazenska obsodba nujna v demokratični družbi.“ (56. odstavek).
N.D. proti Švici
V zadevi N.D. proti Švici (št. 56114/18, 3. april 2025) je pritožnica žrtev spolnega in telesnega nasilja svojega partnerja, ki je bil v preteklosti že kaznovan za posilstvo in umor. Sodniki so ugotovili kršitev pozitivnih obveznosti države zaradi poskusov posegov v pravico do življenja pritožnice. ESČP je odločilo, da „Glede na navedeno in v luči vseh okoliščin primera Sodišče meni, da organi kot celota niso storili vsega, kar bi se od njih razumno pričakovalo, da bi preprečili uresničitev gotove in neposredne nevarnosti za življenje pritožnice, za katero so vedeli ali bi morali vedeti. Čeprav Sodišče pozdravlja spontano pobudo policista A., ugotavlja tako odsotnost ustrezne ocene tveganja za življenje pritožnice kot tudi odsotnost operativnih ukrepov, ki bi imeli realno možnost spremeniti potek dogodkov ali ublažiti povzročeno škodo … Iz tega sledi, da organi zaradi pomanjkanja zadostnega usklajevanja med različnimi službami in pomanjkljivosti takrat veljavnega notranjega prava niso izpolnili svoje pozitivne obveznosti varovanja življenja pritožnice na podlagi 2. člena Konvencije” (76. odstavek sodbe).
Backović proti Serbiji (št. 2)
Evropsko sodišče je v zadevi Backović proti Serbiji (št. 2) (št. 47600/17, 8. april 2025) presojalo poseg državnih oblasti v svobodo izražanja pritožnika, odvetnika in lokalnega politika, ki je ostro kritiziral sodišče. ESČP je kaznovanje pritožnika štelo za nujno v demokratični družbi. Domače sodišče ga je zaradi ad personam napadov kaznovalo za razžalitev sodišča. ESČP je zavrnilo pritožnikovo pritožbo in zapisalo: „…, da pritožnikove izjave v obravnavanem primeru, oblikovane v ponižujočem in nespoštljivem tonu, niso zgolj kritizirale obrazložitve sklepa z dne 21. februarja 2012 in načina, kako je sodnica vodila postopek, temveč so, kot so ugotovila domača sodišča, pomenile tudi podcenjevanje sodišča ter znanja, strokovnosti in poklicnih sposobnosti sodnice, ki je odločala v zadevi, ter namigovale, da je nevedna in nesposobna … Prav tako so obtoževale sodnike sodišča zlorabe položaja ter označevale ugotovitve sodišča kot »nesmisel« in »žalostne« … Nič ne kaže, da pritožnik ne bi mogel izraziti svojega nestrinjanja z obrazložitvijo izpodbijanega sklepa brez uporabe takšnega jezika, kot je to storil v delu svojega ugovora …“ (42. odstavek sodbe).
L. in ostali proti Franciji
ESČP je v zadevi L. in ostali proti Franciji (št. 26299/19 et al., 24. april 2025) spoznalo za odgovorne francoske oblasti za kršitev 3. in 8. člena EKČP, ker niso ustrezno preganjale spolnih dejanj zoper tri mladoletnice. Sodišče je ugotovilo, da francoske preiskovalne in sodne oblasti niso primerno ocenile ranljivosti žrtev, temveč so se zanesle na stereotipno obravnavo, ki se sprevrže v sekundarno viktimizacijo (232. odstavek sodbe). Hkrati je ESČP ocenilo, da francoske državne oblasti niso zagotovile učinkovitih pravnih sredstev za pregon odgovornih za spolne napade in posilstva (248.–249. odstavek). Zapisali so, da francoske oblasti „… niso izpolnile svojih pozitivnih obveznosti, … da učinkovito uporabi kazenskopravni sistem, ki je sposoben preganjati spolna dejanja brez privolitve“ (250. odstavek).
D.G. in S.G. proti Srbiji
ESČP je v zadevi D.G. in S.G. proti Srbiji (št. 61347/21, 24. junij 2025) presojalo upravičenost posega srbskih oblasti v družinsko življenje pritožnika s tem, ko so odvzele otroka pritožnikom in ga dale v rejništvo in kasneje tudi odvzele roditeljsko pravico. Sodniki so ugotovili, da posegi srbskih oblasti v družinsko življenje niso bili nujni v demokratični družbi. Evropsko sodišče je ugotovilo: „… da so zaposleni v Centru A. sprožili postopke proti pritožnikoma in nasprotovali kakršnemu koli stiku med njima in M-jem, hkrati pa so te stike nadzorovali, bdeli nad ponovnim združevanjem družine ter podali oceno tako stikov kot pritožnikov, na podlagi katere so sodišča sprejela svoje sodbe“ (187. odstavek sodbe). Dodalo je, da „pomanjkanje ustreznega začetnega odziva organov na obravnavano situacijo ter njihovo pomanjkanje prizadevanj za ponovno vzpostavitev rednih stikov med M-jem in drugo pritožnico, nato pa tudi s prvim pritožnikom, ter za morebitno ponovno združitev M-ja s starši, je povzročilo popolno odtujitev M-ja od staršev, kar je razvidno iz poročil o njunih zadnjih srečanjih konec leta 2024 in v začetku leta 2025…“ (prav tam, 188. odstavek). Zato je Evropsko sodišče ugotovilo, da so srbske državne oblasti kršile negativno obveznost spoštovati pravico pritožnikov do družinskega življenja, saj „… organi niso sprejeli ustreznih in pravočasnih korakov za pravilno obravnavo nadaljnjega bivanja M-ja v rejništvu ter niso zagotovili rednih stikov med njimi …“ (prav tam, 189. odstavek).
M.L. proti Severni Makedoniji
ESČP je v zadevi M.L. proti Severni Makedoniji (št. 30206/23, 24. junij 2025) ugotovilo, da so makedonske oblasti kršile svoje negativne obveznosti glede pravice do družinskega življenja iz 8. člena EKČP, ker so s stvarno neupravičeno prepovedjo približevanja posegla v pravico do stikov med očetom in hčerko. Odločili so, da „… nezadostna obrazložitev senata treh sodnikov, ki je potrdil ukrep prepovedi približevanja, skupaj z odsotnostjo formalnih obrazloženih odločitev, pomanjkanjem vsebinskega preizkusa na podlagi ustreznih posodobljenih informacij ter opustitvijo vključitve pritožnika v obvezno periodično ponovno preverjanje ukrepa prepovedi, ni zadostilo procesnim zahtevam iz 8. člena Konvencije“ (79. odstavek sodbe).
Semenya proti Švici
Veliki senat Evropskega sodišča je 11. julija 2025 podal sodbo v zadevi Semenya proti Švici (št. 10934/21), kjer je ugotovilo, da je Švica kršila pritožnici, sicer vrhunski atletinji, pravico do poštenega sodnega varstva, zaradi odsotnosti ustreznega sodnega nadzora nad postopki pred Mednarodnim arbitražnim sodiščem za šport. Sodniki so zapisali, da „Presoja pritožničine zadeve pred Zveznim vrhovnim sodiščem, ne nazadnje zaradi njegove zelo restriktivne razlage pojma javnega reda, ki ga je uporabilo tudi pri presoji arbitražnih odločb Mednarodnega razsodišča za šport (CAS), ni zadostila zahtevi po posebni skrbnosti, ki so jo narekovale okoliščine primera. V teh okoliščinah Sodišče zaključuje, da pritožnica ni bila deležna jamstev, ki jih zagotavlja prvi odstavek 6. člena Konvencije“ (238. odstavek sodbe).
Ukrajina in Nizozemska proti Rusiji
ESČP je 9. julija 2025 podalo vsebinsko sodbo v zadevi Ukrajina in Nizozemska proti Rusiji (št. 8019/16, 43800/14, 28525/20 in 11055/22, 9. julij 2025), kjer je ugotovilo, da je Ruska federacija kršila svoje postopkovne in vsebinske obveznosti glede številnih absolutnih in relativnih človekovih pravic, ki jih varuje EKČP. ESČP je glede 2. člena ugotovilo kršitev tako negativnih kot pozitivnih vsebinskih obveznosti kot tudi postopkovnih obveznosti. Evropsko sodišče je zapisalo: „… da je Ruska federacija razporedila sistem Buk TELAR, ki ni bil sposoben natančno ločevati med civilnimi in vojaškimi letali, na območju vzhodne Ukrajine, kjer so civilni leti še vedno potekali. Kot je bilo že pojasnjeno, ima raketa Buk izjemno uničujočo moč, možnosti, da bi potniki letala, zadetega s takšno raketo, preživeli napad, pa so bile nične … Sodišče ugotavlja, da so v teh izjemnih okoliščinah ruske oblasti vedele ali bi morale vedeti, da obstaja resno in neposredno tveganje za življenja vseh civilistov na civilnih letalih, ki letijo nad tem območjem. S tem je nastala obveznost sprejeti ukrepe za preprečitev tveganja. Takšna obveznost je skladna z načelom previdnostnih ukrepov po mednarodnem humanitarnem pravu, ki zahteva sprejetje vseh izvedljivih ukrepov, da bi se izognili izgubi civilnih življenj …“ (prav tam, 464. odstavek). ESČP je dodalo, da „… ne sprejetje kakršnih koli ukrepov po mnenju …. kaže na brezbrižno ravnanje glede življenj civilistov, ogroženih zaradi sovražnih dejavnosti Ruske federacije v vzhodni Ukrajini. Opustitev preventivnih ukrepov je pomenila kršitev pozitivne obveznosti, ki jo določa 2. člen, 1. odstavek Konvencije“ (prav tam, 465. odstavek). ESČP je zato ugotovilo „… kršitev vsebinskega dela 2. člena v zvezi z napadom na let MH17 in smrtjo vseh 298 oseb na krovu“ (prav tam, 466. odstavek). Hkrati je ESČP ugotovilo, da ruske oblasti niso izvedle učinkovite preiskave (prav tam, 500. odstavek).
Janković proti Sloveniji
ESČP je zavrglo pritožbo v zadevi Janković proti Sloveniji (št. 15118/22, 9. oktober 2025) glede nepoštenosti sodnih postopkov v Sloveniji kot očitno neutemeljeno. Sodniki so v odločitvi zapisali: „Ob upoštevanju vsega navedenega – ter ob upoštevanju posebnega konteksta protikorupcijskega postopka (ki se je nanašal na politika), obsega ugotovitev Komisije, postopkovnih jamstev, ki so bila pritožniku zagotovljena v postopku pred Komisijo, ter obrazloženih sodb, ki sta jih izdala tako upravno kot vrhovno sodišče … Sodišče ugotavlja, da je bil sodni nadzor nad pritožnikovim primerom s strani domačih sodišč zadosten in da pritožniku zato ni bil odvzet pravica do učinkovitega dostopa do sodišča iz 1. odstavka 6. člena Konvencije“ (62. odstavek odločitve).
Ortega Ortega proti Španiji
Evropsko sodišče je v zadevi Ortega Ortega proti Španiji (št. 36325/22, 4. december 2025) ugotovilo, da so španske oblasti, še posebej sodna veja oblasti, kršile svoje pozitivne obveznosti po 14. členu (prepoved diskriminacije) v povezavi z 8. členom EKČP (pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja), ker niso zaščitile delavke pred maščevanjem delodajalca zaradi njenega predhodno uspešnega uveljavljanja zahtevka o diskriminaciji pri plačilu na podlagi spola. ESČP je zapisalo: „… da pozitivne obveznosti držav po 14. členu v povezavi z 8. členom Konvencije od njih zahtevajo, da zagotovijo dejansko in učinkovito varstvo pred kakršno koli obliko povračilnih ukrepov delodajalcev v zvezi s pritožbami, vloženimi zaradi zagotavljanja spoštovanja pravice do nediskriminacije na podlagi spola. Kadar so torej domača sodišča poklicana, da odločajo o ukrepih, ki naj bi jih delodajalec sprejel kot povračilo za uveljavljanje pravice do nediskriminacije na podlagi spola, so dolžna prizadetim osebam zagotoviti uživanje pravic, zapisanih v 14. členu v povezavi z 8. členom Konvencije … Sodišča morajo ustrezno upoštevati domnevno povračilno naravo izpodbijanega ukrepa in kontekst ter skrbno pretehtati ustrezne interese, ki so v igri, pri čemer morajo navesti upoštevne in zadostne razloge za utemeljitev svojih odločitev“ (80. odstavek). Glede pozitivnih obveznosti španskih oblasti je ESČP ugotovilo, da so španska sodišča v tej zadevi postopala pomanjkljivo. Evropsko sodišče je zapisalo, da „Domača sodišča so potrdila odpoved delovnega razmerja pritožnice z uporabo pomanjkljivega pristopa, ki ni združljiv s pozitivnimi obveznostmi glede varstva pred diskriminacijo. Odpoved je dejansko izničila varstvo pred diskriminacijo, ki je bilo zagotovljeno v ločenem postopku proti diskriminaciji; domača sodišča se do te posledice niso opredelila. Poleg tega niso namenila zadostne teže pomembnim dejavnikom, kot so: kontekst vztrajne spolne diskriminacije, ki ji je bila pritožnica izpostavljena; ponavljajoč se neuspeh podjetja, da bi se odzvalo na pritožničine poskuse zaustavitve diskriminacije z notranjimi sredstvi; namen razkritja zasebnih informacij; omejen vpliv takšnega razkritja ter strožost ukrepa, sprejetega proti pritožnici, ki bi lahko kazal na maščevalni motiv. Sodišče zato meni, da razlogi, ki so jih navedla domača sodišča za potrditev odpovedi pritožnice, v okoliščinah obravnavanega primera niso bili zadostni“ (95. odstavek sodbe).
Tsaava in ostali proti Gruziji
ESČP je v zadevi Tsaava in ostali proti Gruziji (št. 13186/20, 16757/20, 20129/21, 20175/21 in 39382/21, 11. december 2025) presojalo postopanje državnih oblasti 19. in 20. junija 2019, ko se je na protivladnih protestih pred parlamentom v Tbilisiju zbralo več kot deset tisoč oseb. Državne oblasti so pri upravljanju demonstracij zoper vse pritožnike uporabile silo. Evropsko sodišče je ugotovilo kršitev številnih konvecijskih pravic, vključno s 3., 5. in 11. členom. V luči 11. člena EKČP je zapisalo, da državne oblasti niso predložile „… ustreznega upravičila za uporabo sile proti pritožnikom … Zato ni mogoče sprejeti, da je bila ta sila »nujna v demokratični družbi« v smislu drugega odstavka 11. člena … To velja celo za pritožnika, za katerega obstajajo določeni dokazi o nasilnem vedenju, gospoda Chikviladzeja, saj ni bilo zatrjevano niti dokazano, da bi policija proti njemu uporabila kinetične udarne izstrelke v trenutku, ko bi ga bilo treba obvladati, in da ne bi imala drugih sredstev za to …“ (440. odstavek). ESČP je dodalo, da „… ni mogoče sprejeti, da je bila uporaba sile proti pritožnikom znotraj dopustnega polja proste presoje, ki je na voljo gruzijskim oblastem. Dejansko bi bilo paradoksalno ugotoviti, da je ravnanje, ki krši absolutno prepoved iz 3. člena, kljub temu sorazmerno po 11. členu; kot je bilo navedeno v zgornjem zadnjem delu odstavka 397, je treba Konvencijo brati kot celoto in jo razlagati tako, da spodbuja notranjo skladnost in harmonijo med njenimi posameznimi določbami“ (443. odstavek).
Antikorupcijska fundacija (FBK) in ostali proti Rusiji
ESČP je v soglasni sodbi v zadevi Antikorupcijska fundacija (FBK) in ostali proti Rusiji (št. 13505/20 in 138 ostalih pritožb, 16. december 2025) odločilo, da so ruske oblasti kršile 8. člen EKČP zaradi posega v zasebnost civilnodružbenih organizacij, povezanih s pokojnim opozicijskim politikom Navalnim. Ugotovili so tudi kršitev 10. in 11. člena zaradi prepovedi delovanja teh organizacij na podlagi oznake “tuji agenti” in “ekstremistične organizacije”. Evropsko sodišče je zapisalo, da „V zadnjih letih je politični sistem v Rusiji doživel globoko preobrazbo, ki sta jo zaznamovala postopna razgradnja neodvisnih institucij in zatiranje oporečnih glasov ter spodkopavanje temeljnih demokratičnih varoval, kar je še dodatno poslabšala vojaška agresija polnega obsega na Ukrajino februarja 2022. Sodišče je v svojih nedavnih sodbah upoštevalo ta splošni trend in ugotovilo, da so oblasti vedno bolj omejevale delovanje demokratičnih institucij in politične opozicije, postopoma odpravile preostale strukture civilne družbe ter uvedle daljšeže omejitve svobode izražanja …“ (145. odstavek sodbe).
Esohap 