Ustava Republike Slovenije v 130. členu določa, da »sodnike voli državni zbor na predlog sodnega sveta.« Volitev sodnikov v zakonodajni veji oblasti kaže enega izmed orožij zakonodajne veje oblasti v razmerju do sodne veje oblasti. Izhaja iz načela delitve oblasti, ki terja, da je moč razdeljena med tri veja oblasti. Delitev oblasti omejuje moč, ki jo ima vsakokratna veja oblasti. Dosedanje znanstvene raziskave so ugotovile, da se sodna veja oblasti sooča s številnimi pomanjkljivostmi pri uresničevanju pravice do poštenega sojenja od domnevnih kršitev prepoved dejanskih in potencialnih navzkrižji interesov do nizkega zaupanja v javnosti (Avbelj, Černič, 2020).
V javnosti so se pred kratkim pojavili predlogi za reformo izvolitve sodnikov tako, da bi ustavo spremenili tako, da bi imenovanje sodnikov prenesli v izvršilno upravno vejo oblasti. Po novem naj bi sodnike na predlog sodnega sveta imenovala predsednica republike, ki naj ne bila možnosti zavrnitev predloga sodnega sveta. Predlogi za takšno spremembo ustave glede volitve sodnikov niso ne le neprepričljivi, temveč bi takšne spremembe vodile v normativno enotnost državnih oblasti, ki je značilna za nedemokratične pravne rede v totalitarnih državah. Predlogi so tako nevarni za delovanje slovenske ustavne demokracije iz treh razlogov:
- Reforma ustavne ureditve glede volitve sodnikov bi zamajala načelo delitve oblasti kot eno izmed temeljnih načelo slovenske ustavne ureditve. Vodila bi k enotnosti oblasti kot jo poznamo iz prejšnjega nedemokratične ureditve. Sodna veja oblasti je v ustavni demokraciji podvržena nadzoru ostalih dveh vej oblasti in državnih nadzorstvenih institucij. Neodvisnost sodne veje oblasti ne pomeni, da je popolnoma brez nadzora ostalih vej oblasti in institucij demokratične ter pravne države.
- Številne sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice in odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije kažejo na sistemske in splošne težave pri uresničevanju pravice do poštenega sojenja in zagotavljanja zunanje in notranje neodvisnosti. Hkrati nekateri disciplinski procesi zoper žvižgače znotraj sodne veje oblasti kažejo, da je potrebno okrepiti, ne zmanjšati nadzor na sodno vejo oblasti. Evropsko sodišče za človekove pravice je v zadevi Parlov-Tkalčić v. Hrvaška (št. 24810/06, 22. december 2009) med drugim ugotovilo, da »neodvisnost sodstva zahteva, da posamezniki sodniki delujejo brez neupravičenih pritiskov zunaj sodstva, ampak tudi od znotraj. Ta notranja neodvisnost sodstva zahteva, da sodniki lahko delujejo brez smernic ali pritiskov sodniških kolegov ali tistih, ki imajo druge pristojnosti na sodiščih, kot sta predsednik sodišča ali predsednika oddelka na sodišču« (86. odstavek sodbe). Ustava Republike Slovenije Državnem zboru podaja eno izmed redkih nadzornih funkcij na delovanjem sodne veje oblasti. Odvzem pristojnosti zakonodajne veje oblasti volitev sodnikov rednega sodstva bi vodila v popolno sodno samoupravo, skoraj brez vsakršnega nadzora, kar bi le še poglobilo sistemske težave znotraj samega sodstva. Takšna reforma ustave bi posledično povzročila še večjo nezaupanje do delovanje slovenske sodne veje oblasti, kar bi lahko popolnoma zamajalo delovanje slovenske ustavne demokracije.
- Nekateri izmed predlagateljev pogojujejo reforma volitev sodnikov z profesionalizacijo in odprtim delovanjem sodnega sveta. Takšen predlog primae facie lahko izboljša delovanja sodne samouprave le, če bo v slovenskem pravnem okolju prišlo do reforme forma mentis v kulturi, običajih in praksah ljudi v institucijah slovenske pravne in demokratične države. Ker do reforme forma mentis ne more priti čez noč, je vprašanje, če bi bila profesionalizacija sodnega sveta dovolj, da se opraviči odvzem volitev sodnikov Državnem zboru. Zagotovo pa bi bila profesionalizacija sodnega sveta dobrodošla, a hkrati bi bilo potrebno reformirati 131. člen Ustave, da bi imela zunanja javnost večino v sodnem svetu.
Esohap 