Jernej Letnar Černič
Evropsko sodišče za človekove pravice je v letu 2024 obravnavalo skoraj trideset tisoč pritožb zaradi domnevnih kršitev vsaj enega člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter podalo čez deset tisoč vsebinskih sodb. V spodnji analizi predstavljamo najodmevnejše sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v letu 2024. Izbor šestnajstih sodb smo naredili na podlagi pomembnosti, teže, odmeva in učinka zadeve za pravo človekovih pravic in tudi relevantnosti za slovensko pravno okolje.
Evropsko sodišče je v zadevi Škoberne proti Sloveniji (št. 19920/20, 15. februar 2024) ugotovilo, da so slovenske oblasti kršile njegovo pravico do zasebnosti (8. člen EKČP) in pravico do poštenega sodnega varstva (6 (1). odstavek). Slovenska sodišča so nekdanjega sodnika Škoberneta pravnomočno obsodila za prejemanje podkupnine. ESČP je glede kršitve poštenega sodnega varstva ugotovilo, da “… glede na potek postopka v obravnavani fazi ni bilo mogoče predvideti, kako bi M.S. in E.R. odgovorila na pritožnikovo različico dogodkov, če bi bila pozvana k pričanju. Prav tako ni mogoče domnevati, da ta dokazna gradiva ne bi imela vpliva na izid sojenja, če bi bila predložena. Dejstvo, da je bil pritožnik prikrajšan za možnost učinkovitega predlaganja prič in sklicevanja nanje pri zagovarjanju svojega primera, je zato povzročilo nepoštenost sodnega postopka” (109. odstavek sodbe). Evropsko sodišče je glede zasebnosti ugotovilo, da “… izpodbijane določbe spremenjenega zakona iz leta 2004, ki so bile podlaga za hrambo pritožnikovih telekomunikacijskih podatkov, niso izpolnjevale zahteve po ‘kakovosti zakona’ in niso bile sposobne omejiti ‘vmešavanja’ v pritožnikove pravice iz 8. člena na tisto, kar je ‘nujno v demokratični družbi’. Zato so hramba, dostop in obdelava teh telekomunikacijskih podatkov predstavljali kršitev 8. člena Konvencije” (147. odstavek sodbe). Splošna in neselektivna hramba prometnih podatkov je po mnenju Sodišča v nasprotju z varstvom pravice do zasebnosti.
Evropsko sodišče je v zadevi Jann-Zwicker in Jann proti Švici (št. 4976/20, 13. februar 2024) ugotovilo kršitev pravice do poštenega sodnega varstva glede dostopa do sodišča (6 (1). člen EKČP). Švicarska domača sodišča so po mnenju sodišča napačno določila začetek desetletnega absolutnega zastaralnega roka v zvezi z odškodninskimi zahtevki pritožnikov (žena in sina pokojnika, ki je umrl zaradi rakavega obolenja, ker je v šestdesetih in osemdesetih bival v neposredni bližini tovarne azbesta). Hkrati je Evropsko sodišče ugotovilo tudi kršitev pravice do sojenja v razumnem roku.
Sodniki so v zadevi Danilet proti Romuniji (št. 16915/21, 20. februar 2024) presojali upravičenost disciplinskih sankcij zoper sodnika okrožnega sodišča v Cluju zaradi objave dveh kritičnih zapisov na njegovem Facebook profilu. ESČP je ugotovilo, da so romunske oblasti kršile sodnikovo pravico do svobode izražanja, saj je sodnik z objavami le sodeloval v javni debati v demokratični družbi, zaradi česar disciplinska sankcija ni bila nujna v demokratični družbi. Hkrati je odločilo, da so sankcije ustvarile zastraševalni učinek v romunskem sodstvu. Ugotovilo je, da “… domači sodni organi niso ustrezno upoštevali več pomembnih dejavnikov, zlasti širšega konteksta, v katerem so bile podane pritožnikove izjave, njegove udeležbe v razpravi o zadevah javnega interesa, vprašanja, ali so imele izražene vrednostne sodbe zadostno dejansko podlago, in nenazadnje morebitnega zastraševalnega učinka sankcije. Poleg tega ni bilo zadostno dokazano, da je prišlo do posega v dostojanstvo in čast sodniškega položaja” (82. odstavek sodbe).
ESČP je v odločitvi Duarte Agostinho in ostali proti Portugalski in 32 ostalim državam pogodbenicam EKČP (št. 39371/20, 9. april 2024) ni sprejelo v vsebinsko obravnavo pritožbe portugalskih otrok in mladih odraslih, ki so uveljavljali, da države niso sprejele ustreznih in primernih ukrepov za boj proti podnebnim spremembam, zaradi česar naj bi kršile pravico do življenja (2. člen EKČP), pravico do zasebnega in družinskega življenja (8. člen EKČP) in prepovded diskriminacija (14. člen EKČP(. Evropsko sodišče je ugotovilo teritorialno pristojnost le zoper Portugalsko, a je pritožbo zavrglo, ker pritožniki niso izčrpali domačih pravnih sredstev.
Veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice je v zadevi Verein KlimaSeniorinnen Schweiz in ostali proti Švici (št. 53600/20, 9. april 2024) priznal status žrtve društvu švicarskih upokojenk. Odločil je, da je Švica kršila svoje pozitivne obveznosti glede pravice do zasebnega in družinskega življenja (8. člen EKČP), ker ni sprejela zadostnih ukrepov za lajšanje negativnih posledic podnebnih sprememb. Sodišče je tako ugotovilo, da “… v postopku vzpostavitve ustreznega domačega regulativnega okvira so pri švicarskih oblastih obstajale nekatere kritične vrzeli, med drugim njihova opustitev kvantificiranja nacionalnih omejitev emisij toplogrednih plinov, bodisi prek ogljičnega proračuna ali na drug način. Poleg tega je Sodišče ugotovilo, da država, kot so to priznale pristojne oblasti, v preteklosti ni dosegla zastavljenih ciljev za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov…. S tem, ko ni pravočasno ter na ustrezen in dosleden način ukrepala pri oblikovanju, razvoju in izvajanju ustreznega zakonodajnega in upravnega okvira, je tožena država prekoračila svojo diskrecijsko pravico in ni izpolnila svojih pozitivnih obveznosti v obravnavanem kontekstu” (573. odstavek sodbe). Glede pravice do poštenega sodnega varstva (6 (1). člen EKČP) pa je Sodišče poudarilo “ključno vlogo, ki so jo domača sodišča imela in jo bodo imela v sodni praksi glede podnebnih sprememb, kar se odraža v sodni praksi, sprejeti do danes v nekaterih državah članicah Sveta Evrope, poudarja pomen dostopa do pravnega varstva na tem področju” (639. odstavek sodbe).
Evropsko sodišče je v zadevi Chelleri proti Hrvaški (št. 49358/22, 49562/22 in 54489/22, 16. april 2024) zavrglo pritožbe slovenskih ribičev glede domnevnih kršitev načela zakonitosti pri domnevnih prekrških zaradi nezakonitega ribolova. Sodišče je zapisalo: “… da so bili vsi trije pritožniki obsojeni za številne prekrške nezakonitega prehoda meje in nezakonitega ribolova. Natančneje, ugotovljeno je bilo, da so bili prekrški, na katere se nanaša obravnavani primer, storjeni med decembrom 2018 in decembrom 2019 (glej odstavke 30, 32 in 34 zgoraj); medtem ko so po lastnih navedbah pritožniki prejeli prve odločbe o kazni že novembra 2018 (prvi pritožnik) oziroma februarja 2018 (drugi in tretji pritožnik) (glej odstavek 136 zgoraj). Zato ni mogoče trditi, da njihove obsodbe v treh sklopih postopkov za prekrške niso bile zanje predvidljive.” (61. odstavek odločitve).
Evropsko sodišče je v zadevi Mitrevska proti Severni Makedoniji (št. 20949/21, 14. maj 2024) presojalo upravičenost zaupanosti zdravstvenih podatkov naravnih staršev ob posvojitvi. Pritožnica je bila posvojena kot otrok in je kasneje utrpela infarkt, zaradi katerega posledice še vedno trpi. Zato je na prošnjo svojih zdravnikov zahtevala podatke o svojih naravnih starših, kar so makedonske državne oblasti zavrnile zaradi zaupnosti zdravstvene dokumentacije naravnih staršev ob posvojitvi. Sodišče je dalo prav pritožnici in zapisalo, da se “… zaveda … občutljivosti obravnavane zadeve in ne podcenjuje vpliva, ki ga lahko razkritje podatkov, povezanih s posvojitvijo, ima na zadevne osebe. Ugotavlja odsotnost možnosti dostopa do neidentificirajočih podatkov. Ob upoštevanju zgornjih ugotovitev meni, da domači organi niso uspeli vzpostaviti ravnovesja med nasprotujočimi si interesi in so tako prekoračili diskrecijsko pravico, ki jim je bila priznana” (58. odstavek sodbe).
Evropsko sodišče je v zadevi Bersheda in Rybolovlev proti Monaku (št. 36559/19 in 36570/19, 6. junij 2024) presojalo upravičenost domnevnega posega na podlagi sodnega naloga v zasebnost mobilnega telefona odvetnice. ESČP je ugotovilo, da so monaške oblasti preširoko razširile sodni nalog, pri čemer odvetnici niso nudile zadostnega postopkovnega varstva njene pravice do dopisovanja in zasebnega življenja. Sodniki so zato ugotovili, da poseg v njeno pravico do dopisovanja in zasebnega življenja ni bil nujen v demokratični družbi, še posebej glede varstva pravice do zaupnosti komunikacij med odvetnikom in stranko.
Sodišče je v zadevi Daniel Karsai proti Madžarski (št. 32312/23, 13. junij 2024) zavrnilo pritožbo bolnega borca za človekove pravice, ki je uveljavljal, da so madžarske oblasti kršile njegovo pravico do zasebnega in družinskega življenja, ker mu niso dovolile, da odloči o prenehanju svojega življenja. Evropsko sodišče je odločilo, da med državami pogodbenicami ne obstaja evropsko soglasje o dopustnosti evtanazije, zaradi česar ima Madžarska široko polje proste presoje, da ureja postopanje ob koncu življenja skladno s svojo tradicijo, kulturo in običaji. Sodišče je zapisalo, da bolnikovo “… povečano stanje ranljivosti zahteva temeljno human pristop s strani oblasti pri upravljanju teh situacij, pristop, ki mora nujno vključevati paliativno oskrbo, vodeno s sočutjem in visokimi medicinskimi standardi” (158. odstavek sodbe).
Evropsko sodišče je v zadevi Ždanoka proti Latviji (št. 2) (št. 42221/18, 25. julij 2024) presojalo, ali so latvijske oblasti upravičeno preprečile gospe Ždanoka kandidiranje na latvijskih parlamentarnih volitvah na podlagi njenega članstva v sovjetski komunistični partiji. Sodišče se je strinjalo z latvijskimi sodišči, da je bila glede na njeno podporo ruskemu kršenju mednarodnega prava v Ukrajini prepoved nastopa na volitvah nujna v demokratični družbi. Sodišče je tako odločilo, da “… ob upoštevanju dejstva, da se je splošni kontekst primera spremenil in da je Ustavno sodišče leta 2018 zožilo pravno podlago za izpodbijano omejitev, ki jo je Centralna volilna komisija nato ustrezno uporabila (glej odstavke 52, 58 in 61 zgoraj), po sodbi Velikega senata iz leta 2006, je Sodišče prepričano, da latvijske oblasti s tem, ko so pritožnici onemogočile kandidaturo na parlamentarnih volitvah, niso prekoračile svojega polja presoje” (62. odstavek sodbe).
Veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice je v zadevi Fabbri in ostali proti San Marinu (št. 6319/21, 6321/21, 9227/21, 24. september 2024) obravnaval pravico do dostopa do uveljavljanja odškodninskih zahtevkov za domnevna kazniva dejanja v kazenskih postopkih. Večina je presodila, da državne oblasti niso kršile pravice do poštenega sodnega varstva (6 (1). odstavek EKČP), ko so omejile dostop pritožnikom do uveljavljanja odškodninskih zahtevkov po zaključku kazenskih postopkov. Sodniki so zapisali: “… ustavitev kazenskega postopka tretjemu pritožniku ni preprečila vložitve ločene civilne tožbe pri civilnem sodišču, potem ko je bil obveščen o odločitvi o ustavitvi postopka. Obe stranki sta se strinjali, da je tretji pritožnik še vedno imel možnost zahtevati presojo utemeljenosti svojih civilnih zahtevkov pred civilnimi sodišči” (149. odstavek sodbe).
Evropsko sodišče za človekove pravice je v zadevi Bakradze proti Gruziji (št. 20592/21, 7. november 2024) ugotovilo, da so gruzijske oblasti pritožnici, nekdanji sodnici, kršile prepoved diskriminacije (14. člen EKČP) v povezavi s svobodo izražanja in zbiranja (10. in 11. člen). Sodišče je presodilo, da so jo gruzijske oblasti v dveh postopkih izvolitve na sodniško mesto diskriminirale zaradi njenih javnih kritik delovanja gruzijskega sodstva. Sodniki so oblikovali nov dokazni standard obrnjenega dokaznega bremena, kjer morajo državne oblasti v primeru “prima facie” diskriminacije dokazati, da niso ravnale naklepno diskriminatorno. Sodišče je zapisalo, da “… Posebne okoliščine razgovorov pritožnice, ki so bile podprte z dodatnimi dokazi, so bile takšne, da bi lahko neodvisen opazovalec razumno sklepal, da so dejavnosti pritožnice, povezane z Združenjem sodnikov, igrale pomembno vlogo pri odločitvah Visokega sodnega sveta (HCJ), da je ne imenuje ponovno …Način, kako so bila med razgovori pritožnice zastavljena vprašanja v zvezi z Združenjem sodnikov, je po mnenju Sodišča prispeval k vtisu, da sta bila odločilna, če ne že bistvena dejavnika pri ocenjevanju pritožničine kandidature njena vloga v Združenju sodnikov in z njo povezane aktivnosti. V takšnih okoliščinah bi morala domača sodišča pritožničino pritožbo zaradi diskriminacije obravnavati s potrebno pozornostjo, da bi zagotovila njeno dejansko in učinkovito zaščito pred morebitno pristranskostjo in diskriminacijo s strani posameznih članov HCJ. Glede na dejstvo, da je pritožnica podala prima facie primer diskriminacije, bi morala domača sodišča prenesti dokazno breme na HCJ in od njega zahtevati, da odpravi vsakršen vtis pristranskosti ter dokaže, da je bila razlika v obravnavi, ki je vplivala na pritožnico zaradi njene vloge v Združenju sodnikov, upravičena iz objektivnih razlogov. Vendar tega niso storila” (84. odstavek sodbe)
Pritožnik je bil v zadevi Lavorgna proti Italiji (št. 8436/21, 7. november 2024) osem dni prisilno privezan na posteljo v psihiatrični bolnišnici. Evropsko sodišče je ugotovilo tako vsebinsko kot postopkovno kršitev prepovedi nečloveškega ravnanja (3. člen EKČP), saj je njegovo trpljenje doseglo raven resnega posega v njegovo človekovo dostojanstov dostojanstvo. Hkrati italijanske oblasti niso opravile neodvisne, poštene in učinkovite preiskave dogodkov v bolnišnici.
ESČP je v zadevi Svrtan proti Hrvaški (št. 57507/19, 3. december 2024) obravnavalo smrt dvanajstletnega fanta, sina pritožnikov, ki je bil žrtev naključnega streljanja storilca S.K., ki je bil lokalni policiji že predhodno znan zaradi alkoholizma in nasilja. Sodišče je ugotovilo, da so hrvaške oblasti kršile svoje pozitivne obveznosti glede pravice do življenja (2. člen EKČP), ker niso sprejele dovolj skrbnih in preventivnih ukrepov, da bi našle storilčevo nezakonito orožje in preprečile smrt sina pritožnikov. Sodniki so zapisali: “… oblasti niso storile vsega, kar je bilo v njihovi moči, da bi zaščitile javno varnost in posledično življenje sina pritožnikov. Zlasti niso ukrepale pravočasno in odločno ob resnih obtožbah, da je imel S.K. v posesti nezakonito orožje, saj niso izvedle številnih razumnih ukrepov, ki bi lahko imeli resnično možnost spremeniti izid ali omiliti škodo” (99. odstavek sodbe).
Evropsko sodišče je v zadevi X in ostali proti Sloveniji (št. 27746/22 in 28291/22, 19. december 2024) ugotovilo kršitev negativnih obveznosti slovenskih oblasti do varstva pravice do družinskega in zasebnega življenja (8. člen EKČP), ker so posegle v pravico pritožnice do stikov s svojimi otroki. V tej luči je Sodišče zapialo, da “…ugotavlja, da je prišlo do kršitve 8. člena Konvencije v zvezi s prijavljenimi otroki zaradi odredbe o odstranitvi z dne 16. marca 2020 (glej odstavek 162 zgoraj) in njihovega pomanjkanja zastopanja v postopkih glede stikov in skrbništva (glej odstavek 175 zgoraj). Nadalje ugotavlja, da je prišlo do kršitve 8. člena Konvencije v zvezi z vsemi pritožniki zaradi prekinitve njihovih stikov” (176. odstavek sodbe). Hkrati je ugotovilo kršitve pravice do poštenega sodnega varstva (6. člen EKČP), ker je vodstvo Okrožnega sodišča poseglo v načelo naravnega sodnika. Sodniki so zapisali, da “… pritožbe v zvezi z zahtevami glede ‘sodišča, ustanovljenega z zakonom’ ter ‘neodvisnosti in nepristranskosti’ izhajajo iz istega temeljnega problema – torej iz nepravilnosti pri dodelitvi zadeve pritožnikov sodniku P. Kot je Sodišče ugotovilo zgoraj, so bile obravnavane nepravilnosti tako resne, da so spodkopale sam bistvo pravice do sojenja pred sodiščem, ustanovljenim v skladu z zakonom” (128. odstavek sodbe).
Esohap 